#Poezija

Dimnikar

jože.k1 min branja
Deli zgodbo

Tako majhna deklica, Temnih las, rjavih oči., Živahna je tekala okoli, Z očmi iskala igračko... Dimnikarčka, iz gume... Potem si ga je ogledovala, Morda stotič, ko je ponosno rekla, Moj ati bil dimnikar, zdaj pa ga ni več... Nato je igračko položila v kad, Ter jo nežno začela umivati... Ne iz potrebe, iz navade, Tudi ati se je vedno, Potem pa smo imeli kosilo... je še odsotno izrekla, ter začela jokati... Jože.k

Prejšnji članek na to temo

Z vetrom

Komentarji

1 komentar

Desiree
Slika iz daljne preteklosti, bi rekla, v pesmi pa je toliko boleče lepote, da te ne more pustiti neprizadetega.
Jože, mislim, da si mojster tudi v kratkih impresijah, nadaljuj v tej smeri.
Lep pozdrav!