Tako majhna deklica, Temnih las, rjavih oči., Živahna je tekala okoli, Z očmi iskala igračko... Dimnikarčka, iz gume... Potem si ga je ogledovala, Morda stotič, ko je ponosno rekla, Moj ati bil dimnikar, zdaj pa ga ni več... Nato je igračko položila v kad, Ter jo nežno začela umivati... Ne iz potrebe, iz navade, Tudi ati se je vedno, Potem pa smo imeli kosilo... je še odsotno izrekla, ter začela jokati... Jože.k
#Poezija
Dimnikar

Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Z vetrom

Komentarji
1 komentar
Jože, mislim, da si mojster tudi v kratkih impresijah, nadaljuj v tej smeri.
Lep pozdrav!