Moja zvezda
Oziram se v nebo, tja kjer zvezda sije mi, zvezda, ki kakor sonce zažari. Pogrešam tvojo dlan, da polepša mi moj dan, pa čeprav vem, da je vse, prav vse zaman.- Ne reci ne, želim si te,…
Besede, ki odpirajo drugačen pogled na svet.
Objave so razvrščene po času objave, od najnovejše. Popravek besedila ne spremeni tega vrstnega reda. Najnovejše vseh rubrik · Arhiv po letih
Oziram se v nebo, tja kjer zvezda sije mi, zvezda, ki kakor sonce zažari. Pogrešam tvojo dlan, da polepša mi moj dan, pa čeprav vem, da je vse, prav vse zaman.- Ne reci ne, želim si te,…
Nimam te možnosti, da vsaki ženski poklonil cvet, Iz srca pa poklanjam nekaj iskrenih želja, Čeprav ne bodo besede tiste, ki bodo spremenile svet, Prihajajo pa naravnost iz srca. Brez vas…
So številne melodije že se me dotaknile in mi sporočile, da ni je sile, ki bi se mogla kosati s prefinjeno umetnostjo srca in duše, ko vse v meni zaigra, zapoje, ko bi se lahko jokala in…
Kot nežne ročice se zvončki budijo, Ob zvokih trobentic spet spregovorjo, Še mačice nežne tu laske dodajo, Ob rožah na trati se vsem nam smehljajo.. Saj vsako se leto ponovno rojeva,…
Veš mama, tu sem, ves nemočan, Nemočan, ker ti ne morem dati rož, te objeti... Povedati kako rad sem te imel, Le solza na mojih licih in svečka tu med nama pove vse... Pa saj imam rdeč…
Hortenzija z dvignjenimi nogami in simfoničnim božanjem moškega uda se potaplja v sen stanjšane svile. Kako visoko se prižigajo in ugašajo luči, ki z zlatimi nitmi zapredajo in prebadajo…
Ne vem, zakaj si tako zelo želim uspeti: morda zato, ker je v danem času treba dokaj smotrno živeti… Danijela Premzl
Me stiska v grlu, oko se rosi, a tam v daljavi predaleč si mi, rekel bi tebi, da rad te imam, jesenski le veter poje v dan. En sam nasmeh, pogled v oči, to si srce od tebe želi, kakor…
Sedala je v jasi in nastavila lončeno posodo. Tihotapila je polje maka v besede. Po trstju se je vozil njen spomin. Ranjen sončni žarek je zakrvavel. Kaplja krvi je padla na njeno roko in…
Mnogi smo izbrali razpoznaven slog pisanja, ki še najbolj spominja na stereotip nedeljskih pridig, kjer so v veliki meri prisotni razni zgledi, kako z močjo vere priti do globoke osebne…
Tam, kjer je zemlja, ki še v noč šepeče; Kjer so gozdovi in Mura v noč šumi, Tam je moj dom, rodno ognjišče, Le štorklje v letu nad njim še bede... Ko mi topoli v noč zašumijo Gozdovi…
Odvalim luno s sebe, vplete se sonce v dan. Svit maja že čutim, slikoviti barvni naboj, svetlobe pomladi poljub. Zbrišite mi robove stvari, da pojdem za sencami lastovk na svoj samotni otok…
Na pladnju prinašam, postrezite si – z mojimi mrvicami… Kakšen priokus bo ostal, preden me črtate z vaših jedilnikov, ne vem, vem pa to, da prevelik odmerek mene dan na dan ne dene dobro.…
Ko s plugom orješ brazde, poberi še tisto besedo, ki ti je padla iz ust in posej še sebe v čas, v neobdelano njivo. Seme si lušči dlani globoko, lučaj od koraka pije znoj in ti nadaljuješ…
Nihče me ne priganja: ne urnik, oče, mama, le glas v meni vpije: »nič nisi še, kaj čakaš!« Danijela Premzl
Dok te nježna pjena toploga mora, modra sol i sunce kupaju, ne skidam pogled sa tvoje kose dok je zanosno miluju. K vodi ti gledaju oči i podižu goleme valove, kao da si sin mora. Ljubavi…
Skozi koren besede nevihta prodiram v notranje uho morja in sprejemam zvoke tišin iz globin. Nekakšen »Zbogom« plapola, ko svetilnik prižiga luči ladji, ki zarezuje brazde skozi srdite…
Pihal je južni veter z morja in ustvarjal zaporednosti, ki so zajemale besede na belo podlago. Na grebenu je gorela zlata luč, misli so bile zleknjene na skali in jaz sem zlagala drobna…