Zeleni otrok

Ko s plugom orješ brazde, poberi še tisto besedo, ki ti je padla iz ust in posej še sebe v čas, v neobdelano njivo. Seme si lušči dlani globoko, lučaj od koraka pije znoj in ti nadaljuješ delo. Iz zemlje pokuka zeleni otrok. Vse je puhasto in skuštrano. Mokri zakon ti namaka srce. Vzemi se zdaj in cepi v drevo besede, ki pod kamnom klijejo, z žarki pod nogo živopisijo krhkost in rahlost cvetov, ki skovikajo rast, prepuščeni iniciativi semen. Oblačijo srajco na telo, ki raje molči, ko cvet govori.