Naš Joža
Joža je najlepša roža, nabrana med istrsko travo najbolj zelenih glav, in raste v goščavi tistih trnjavih trav. Joža, v njem je največ moža, ma da bi se pestu zet.. Da mu nebi zbežala…
Besede, ki odpirajo drugačen pogled na svet.
Objave so razvrščene po času objave, od najnovejše. Popravek besedila ne spremeni tega vrstnega reda. Najnovejše vseh rubrik · Arhiv po letih
Joža je najlepša roža, nabrana med istrsko travo najbolj zelenih glav, in raste v goščavi tistih trnjavih trav. Joža, v njem je največ moža, ma da bi se pestu zet.. Da mu nebi zbežala…
Potopim vedro svoje duše v vodnjak in poslušam videne podobe v melodijah gostujočih glasov. V očesu stvari nimajo vonja telesa, razum jih sliši, diha barve srce. Preletavajo okuse moji čuti…
Gorim, zažgi se še ti. Ti mi pomeniš vse, živim zate le, kadar si tu, vse gre, boginja ekstaze, vrelec naslade, posoda mladosti.
Dan, ki izvisi ne konča se, ne stemni, blešči, slepi, bahavo pije moč. Noč prekratka, šumov v glavi ne prespi, izbere, natepava stare sanje, ki jih ni. Vmes divja vesolje, življenje…
Življenje je prezimil v prostorih njenega srca. Kateri letni čas je tako zamujal in odpovedal, da so zamrznili poganjki in oglodali peclje ter breztežnice spremenili v zamrznjene poglede…
Spominjam se veselih dni, ko še prijatelji smo bili, se veselo igrali in skupaj garali, se kritizirali nikoli nismo, saj želeli smo si isto. Čas je tekel leta štel, spomin se vračal ves…
Ko pogledam ti v oči, vidim tvoje srečne dni, tvoj nasmeh življenja poln, veselo spremlja me domov. Ujetnik sem ker vem, da ljubim tisto kar ne smem, rad želel bi si svobode, da v ljubezni…
V vrhovih sanje žada, vznik zeleni iz tišine. V tihoto raste šum, razteza se v okras neba, v svilo kože iz prsti. Sprejema vase isker zdrs, prepleta veje iz naslade zemlje in luči. V drevo…
Presilna v iluzijah, izrazito izstopajoča in zveneča v utopijah, nagnjena k ponovitvam. Samoizročitev z obrazom bivanja drugačnih dimenzij, nikoli na istem kraju, vedno ob istem času. Kriza…
Vsakdo ima nekaj, s čimer prihaja do sebe in s čimer daje. Ni ga smisla, večjega od dajanja tistega, kar je najbolj tvoje. Ni ga zadovoljstva, večjega od zadovoljstva, ko s tistim, kar…
Mešanica barv skozi sito, preko ognja, mimo vode, v začetek, blizu konca, zlomljena črta, močni liki, nova dimenzija, divjanje vrtenja, slast vdiranja,
Razkošna velika svoboda škripa v pesku pod nogami svoj pozlačeni epitel malih ujetosti in omejitev. Je tanka nitkasta snov, v ritmu oživljeno drobljenje, trganje, koščena zvočnost,…
Čez samotni mestni trg me vodi nočni vetrič. Morski safir igraje riše sence, se zapleta s smehom v nemirno noč in odstira ikono, ki jo nosim v sebi. Gladi skrle tal, oguljen kamen, zlizan…
Geometrija brezobličnosti, lepota praznine, kontrast vsemogočnosti, nevidne obline. Ljubka glava, brez obraza, brezspolni kiborg, umetnega jaza. Odklopljeni možgani, spomini zlikani,…
Črta nejasna, bolečina jo riše, sivino poudarja, solza jo briše. Nem je papir, brez barv in besed, leži brez ovir tam na mrzlih tleh. Stopa po njem človek vsak, težek je močan korak.…
Na mirni gladini morja, v najnežnejšem koščku mojega srca, je prostor, prostor zate. Na najlepši barvi mavrice, v najlepših sanjah iz pravljice, je prostor, prostor zate. V gozdu, ki tako…
Če me kdo vpraša, kakšna so bila zrnja, kakšna je bila moka in kakšna je bila polenta iz tistih rumenih mozaičkov iz dveh vreč koruze, ki so jih med vojno rešili iz goreče hiše, bi mu…
Svetloba mu je pronicala skoz telo. Njej je postalo nebo pretesno. Iskala je nove prostore, svoje razširitve in splostitve. Vedoželjni Lojzek pa je rinil in odrinil skoz oblak in prekinil…