Podarjenost sreče

Razkošna velika svoboda škripa v pesku pod nogami svoj pozlačeni epitel malih ujetosti in omejitev. Je tanka nitkasta snov, v ritmu oživljeno drobljenje, trganje, koščena zvočnost, razhajanje, ki se ne more poistovetiti vselej z voljo, nitkovanje brez trdnosti, glas brez pritrjevanja, samopregled čez sebe, čutenje duše stvari, zvedavost, mali čudeži, nepotrebna navzočnost, ki je nisi klical, oddaljeni zvok v odklenjenem prostoru včerajšnjega dne. Koraki iz strmine spomina vežejo stezo naslednjega koraka in vozlajo kristale notranjega morja, kjer nastaja nagib vsega kar si in kar boš, ko odhajaš v sanje kot neponovljivi ustvarjalec iz ničesar, ničen in veličasten hkrati. Drsenje in opotekanje, ko pada telo na tla, mučno vzpenjanje na vrh – ena sama obširna svoboda, vklenjen krog v znoju trezorja človeške sreče, da si doživel to podarjenost in se toplokrvno odločaš na človeški način.