Morska idila

Čez samotni mestni trg me vodi nočni vetrič. Morski safir igraje riše sence, se zapleta s smehom v nemirno noč in odstira ikono, ki jo nosim v sebi. Gladi skrle tal, oguljen kamen, zlizan tlak poti. Platana šelesti pretakanje sokov. Mrak drhti v krošnji. Vzgibi morske pene pljuskajo čez robove sonca ob zatonu. Uho zvonika srka vase svoj nočni mir. Hodim naprej. Mislim na obalo, na morske mreže, mokra razpotja. Ribič sedi v čolnu, prepuščen zibanju. Prižiga se večernica. Oba prisluškujeva gostobesednosti morja. Soji luči se počasi pretapljajo in vzpostavljajo vez. Ribičeva brljivka z obalo, obrežje s svojimi plameni zažiga tisoče usod s svojimi odsevi. Čoln je odplul v pristan. Objela sem galeba v beli pajčevini sinjega jutra.