Ustvarjanje

Potopim vedro svoje duše v vodnjak in poslušam videne podobe v melodijah gostujočih glasov. V očesu stvari nimajo vonja telesa, razum jih sliši, diha barve srce. Preletavajo okuse moji čuti v vodnih odsevih strasti. Traja videnje nekaj sekund, nato se prelevi v notranji glas, barva se izlije v krik, v notni zapis duše, naslonjena na magično vizijo kozmičnega razmerja, z intimnim veseljem erotike. Krila s pozlačenim pavjim perjem razpiram v satje krhkosti svetlobe. Pojmi plešočih figur z zvoki zabijajo tišino, raztapljajo svilene valove neba, sevajo mavrice v krošnji. Slišim šumenje rasti skoz zelene podobe, ki ne vedo, da jih zebe v človeških očeh. Čisto noro in genialno hranljivo izpraznjeno vsemirje vstopa v reliefe, domiselno v veselje, v ujeto in nasukano v ravnotežje mojega obraza v vodnem nemiru, rastlinjaku moje domišljije. Poganjam korenine v sadežih stvaritev, ždim v rezidencah iztočene duše v svet, razširjenega srca in čakam, da pride iz mene beseda velike moči. Kako muhavo razpoloženje, kdo bi ga sploh lahko razumel?