Črta nejasna, bolečina jo riše, sivino poudarja, solza jo briše. Nem je papir, brez barv in besed, leži brez ovir tam na mrzlih tleh. Stopa po njem človek vsak, težek je močan korak. Bolečina skeli, globoko na dnu tiho kriči. Na mizo bi šel, a vstati ne zna, če rešitev bi našel, bi kar poletel iz temnega dna. Nežno nekdo dvigne papir, s svetlo lučjo nanj posveti, nič ni več črn in siv, zdaj od sreče začel je žareti.
#Poezija
Papir
Skupnost Pozitivk
Komentarji
1Thea
Papir tvoj je kot duša, po kateri hodijo ljudje, brez da bi se ozrli.
A nekdo pride in duša mu je všeč, pobere jo in ni več siva, žalostna, ampak izgublja sivino in postaja boljša barva...
Čudovita metafora
Lep pozdrav, Weirdness
---
You don't know me, you don't know me at all...
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Najlepša pesem Zate
