Lunin kovač
Na luni stoji kovač, ki ne odneha s kladivi štancati naših značajev. Včasih zadržuje dih, včasih smeh, ko strmimo v višino zvezd in s pogledom dosežemo samote razdalj, ki odštevajo čas…
Besede, ki odpirajo drugačen pogled na svet.
Objave so razvrščene po času objave, od najnovejše. Popravek besedila ne spremeni tega vrstnega reda. Najnovejše vseh rubrik · Arhiv po letih
Na luni stoji kovač, ki ne odneha s kladivi štancati naših značajev. Včasih zadržuje dih, včasih smeh, ko strmimo v višino zvezd in s pogledom dosežemo samote razdalj, ki odštevajo čas…
Kdo razume mojo stisko njeni ostri kremplji telo prebadajo in dušo. Kje je tisti, ki razume pekočo rano mojo, ki srečo, mir mi krade. Kako kdo vedel bi, če sam ne najdem odrešitve, da mir…
Kdo so tiste temne sence, ki zakrivajo svetlobo sonca? Kdo, vas sence je poslal, da pot moja ni več svetla? Več srce ne vidi cilja, kje moja smer je prava?
Pogled čist in miren tvoj nasmeh droban in nežen z mojimi očmi kramlja o ljubezni brez besed se vdaja v tišini ujeti krik izdaja o ljubezni v tišini.
Stene renčijo in jaz jim mečem kosti. Svoje okroglo vretence sem jim dala za obed. Grizejo ga. Tedaj ne bevskajo. Kot plutovina sem lahka, ko me obgrizejo in siti odidejo. Vsak mora…
Se čas v nas rojeva in z nami tud zgineva, ko izginejo ljudje, spominom čas puste. Ko se ljudje rodimo, si prostor naredimo, življenje v njem gradimo, spominom prostor zapustimo.
Budi se jutro. rodi se dan, prebuja se narava, pokukal zvonček je zaspan... med redkimi je prvi sam... Še mraz je, sneg počasa se umika, kopni lenobno, narava se prebuja, sramežljivo…
Ubijaš me s tvojimi rjavimi očmi, sploh ne vem več kdo sem, ne vem več kaj delam, kaj smem, kaj ne......... Kaj, ne veš to? Saj nisi ti kriv, da zapeljal si me v skušnjavo, zmešal glavo, da…
Grem domov v pekel, o da bi bila lahko danes malo v raju, samo urco ali dve, da si napolnim možgane z pozitivnimi mislilimi, samo tisti čas za naju, ko drhti mi telo in izklopim vse, kar na…
Že iščem sebi novo si podobo, se spremenil bom v hudobo, ljudem denarce bom jemal, kar v svojo malho jih dajal... Jih je preveč, sem že oplel, premalo prakse spet bi imel, morda v politika…
Maškare, Kurenti, sprevodi in karnevali, čas ste zaznamovali, zimo boste pregnali. Čarovnice in Zmaji, Kurenti in Vile, Kavboji in Indijanci, maškaram ste znanci.
Ti preljubi stih, moj trenutni si navdih, ko te izlijem na papir, me takoj prevzame mir. V srcu pečeš in tiščiš, dokler pot si ne izboriš, skozi svinčnik in papir, na svobodo ti hitiš.
V gozdu je bilo dolgčas in ptice so se odločili, da bi popestrili ta siv dan naj bi ptice se v lepoti pomerili. Najglasnejša je bila kura saj perje ima v vseh barvah razodeto ampak četudi…
Sem lotil se pisanja, rad napisal bi sonet, razmišljam, tuhtam, ni pravih najti mi besed.... Zdaj pišem pesem pravo, malo za dušo, spet zabavo, da zapišem čuteče misli sveže, morda zamrejo…
Se jutro zgodnje Z »Ne!« začne. Namesto da poljubi in objame me, Otrok na drugo stran Obrne se! Juda I.
Elegija hrupa ali hrup elegije? Usločeno razlito, grabežljivo sonce utaplja gručaste strune nekam v daljavo, v širno trplenja neskončno morja planjavo, zabrisati želi si svoje nitne konce.…
Odhajaš, loputaš, odpiraš predale, zapiraš vprašanja, ni ti mar za odgovore, prizadetost igraš, boliš, ko čakaš zadnji trenutek, tvoj obraz kljubuje vsemu,
Dajanje v dejanju, Udejanjanje ljubečega. Največja je radost, Ki jo premore le norost, Erazma Roterdamskega. Juda I.