Sem lotil se pisanja, rad napisal bi sonet, razmišljam, tuhtam, ni pravih najti mi besed.... Zdaj pišem pesem pravo, malo za dušo, spet zabavo, da zapišem čuteče misli sveže, morda zamrejo brez potrebe.. A kaj s težavo jih prebiram, preveč naokoli se oziram, besede končno sem postavim, že pišem, da jih ne pozabim... Že res, izpoved je gotova, takšna pesmi končna je podoba, besed je malo, niso všečne, le ponekod, v rimi redke večne... Iskal bom spet navdih v naravi, rojeva vsako leto se spomladi, navdih morda bo spet ljubezen, src strtih mladih kot bolezen...
#Poezija
Pišem pesem

Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Bravo Jože, krasen opis nastanka pesmi. Tudi jaz se tako nekako počutim včasih, kakšna pesem pa se mi takoj zdi popolna.
Lep pozdrav.
Ana Nuša
Res je...Tako nekako sam vidim rojstvo pesmi. hvala za mnenje, slične poglede, občutke. V pesmi sem napisal prebiram, morda pa bi bilo bolje izbiram (besede).Kakor koli že, tako nastajajo, prihajajo v življenje napisani verzi, katerih dolgost življenja ohranja naš materin jezik ( Prešeren).
Mi tu smo popotniki skozi čas, naše besede mu sledijo na utrjeni poti, ji podarjajo našo notranjost, vedno znova podaljšujemo v jutrišnji dan, z bolečino, z žalostjo, veseljem, ko spregovori naš notranji jaz...
Lep pozdrav !
jože.k
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Ne !
