V gozdu je bilo dolgčas in ptice so se odločili, da bi popestrili ta siv dan naj bi ptice se v lepoti pomerili. Najglasnejša je bila kura saj perje ima v vseh barvah razodeto ampak četudi ima tako perutninsko rozkoš - še vedno ostaja kokoš. Potem na plan se prikaže petelin in nekaj bratov zraven stopi z njim, samo preden se vsak naj bi v vsej svoji lepoti predstavil, se je že med njimi vname boj čigav je rep bolj lep in širok in čigar je Kikirik bolj dolg in glasen: odgovor poznavalcem jasen … Na sceno stopi Pav in zviška prav vsakega pogleda s svojim večnadstropnim repom zasenči vso perutnino naenkrat. Edino zlomka je bila, da petje je bilo le kra, kra, kra … Še vrana se je oglasila in srako s sabo je zvabila, naredile sta en špetir in na koncu je bila sprejeta odločitev, da bodo tekmovale v drugi spretnosti: … še ni bilo podobnih tekmovanj?… In se je začel »sveti boj« iz vede »kdo dlje in bolj sočno pljune« - ni kar tako ampak le v »cilj«, na koncu zmaga tisti, ki naj bi ostal bolj »čist«. Živali v gozdu vse to opazovali in umirjeno čakali kdaj zmagovalca razodene čas, hm le tukaj špas, zaloge količine sline v vsakem ptiču nikakor ne mine, še vedno pljuvajo in se nikakor ne utrudijo … Kaj pa nad oblaki? A nad oblaki orel molče in tiho ždel ter si izbiral najglasnejšo, katero pri kosilu bo pojedel …
#Poezija
"Perutninsko tekmovanje"

Skupnost Pozitivk
Komentarji
1Precej bi se jih dalo primerjati z nami.
priloga; ena od mojih živalskih zgodb...
Tekmovanje v petju ptic...
Sklenila kanja, ptice k sebi vabi,
v veselje, apetit si spet popravi,
ptice reče, tu pri meni boste pele,
s svojim glasu boste mi žgolele.
Prisluhne žolna, deblo onemi,
to je čudno vendar dobro, se ji zdi,
le vrabec, sivček menita drugače,
sova drema, lastovka igraje skače.
Prišel je dan, so ptice priletele,
h kanji v goste, kjer bi pele, žvrgolele.
Od daleč sova jih le opazuje,
čudna združba, z glavo si zmiguje...
Začele ptice peti so, ponosne na svoj glas,
a druga drugi všec si niso, pravi špas,
ko nežno pesem utiša glasna vrana ,
najlepše pojem, reče jim ta čudna dama...
Vse opazuje kanja,res nestrpna, lačna,
izbira obilna, ni strahu, da je napačna,
na hitro plen si ogleduje, že ga ima,
lakoto pregnala, se na petje ne spozna..
Utihne pesem,žvrgolenje, so ptice odletele,
kanja sita, se od daleč vsem pevkam smeje,
klavrno končal se pevski zbor,
še meni sova, čuk, ki ni bil nor...
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Pišem pesem
