Krik I, II, III
Krik I Dan kot vsak drug... Pozno popoldan je bilo. Nenadoma je krik pretrgal monotonost dneva, Krik, se je kot strela z jasnega pritihotapil, v vsej svoji moči udaril med nas, Ključi od…
Besede, ki odpirajo drugačen pogled na svet.
Objave so razvrščene po času objave, od najnovejše. Popravek besedila ne spremeni tega vrstnega reda. Najnovejše vseh rubrik · Arhiv po letih
Krik I Dan kot vsak drug... Pozno popoldan je bilo. Nenadoma je krik pretrgal monotonost dneva, Krik, se je kot strela z jasnega pritihotapil, v vsej svoji moči udaril med nas, Ključi od…
Po mavrici hodiva, v nebo, med zvezde drobne, med angele nebeške, med njih zaplešiva. Zaplešiva v prostor ptic, v modro neba dvorano, meglic, oblačkov polno, med trop jancev, majhnih ovčic.
Oči sem zjokal, bil na tleh sem, se pobiral, ko odhajal moj oče je, mi se svet je podiral, da kmalu se vrne, so vsi govorili, kot eden otožni...žalostni, obljubim jim : "ne bom več…
Sploh nisem opazila, da nisi več tisti, ki sem ga prej srečala. Tako začudena sem nad tabo in samo seboj. Zelo malo veva drug o drugem, vendar se mi zdi, da je prišlo nekaj med nama, ki…
Nedelja je spokojna. Možje pritrkavajo. Kako veličastno zvonijo danes zvonovi in zarisujejo meje zvena glasu. To je molitev brona. Kot bi se zvonu razpočila duša in odprle duri neba, da bi…
Čutil sem bolečino novega sveta, Začutil trpljenje, tvojega srca, Ko lahko bi ti pomagal, ko bi vedela, Da v življenju ni edino kar si zvedela. Zdaj si sama in se sprašuješ: »Kam odšli so…
Sklenila kanja, ptice k sebi vabi, a, veselje, apetit si spet popravi, Ptice reče, tu pri meni boste pele, V svojem glasu boste mi žgolele... Prislihne žolna, deblo onemi, To je čudno…
Vedno manj je drobtinic pod mizo. Ljudje, vabljeni ste k novi pravičnosti. Luknje, ki jih imate v zavesti, si lahko napolnite s humano dobroto, s srditim in odločnim uporom. Z odločanjem,…
Malena, dovoli mi, da trpim za oba, ko se podirajo gradovi sanj, želja, nepozabne noči; ko vse vrag jemlje, ko brez krvi iz žil krvavim. Dovoli mi, da sam ostrogo goltam, na čereh,…
Nebo je polno z oblaki, katransko črna prevladuje, nebo je polno s koraki, ničesar več tam ne domuje Nebo je polno z oblaki, oblaki polni so vode, sonce s hitrimi koraki, proti domovanju gre
Iskal sem te v mimoidoči, v več glavi množici, med pisanimi oblekami, čudnimi parfumi, v široki, dolgi ulici. Zaman sem te tod iskal, tekal, s pogledom prebadal prebodene, mrke, tuje…
Vsak šum, miške smeh v sobi, ure stenske tik-tak, mačk zaljubljenih ženitev v noč aprilsko ujel sem, snemal na uho, še z ulice opotekajoč korak, brez sna, srce moje ljubeče o njej je…
Počutim se kot kamen na cestišču, peščenem, v družbi drugih, drugačnih, ne enakih sebi, takih, vabljivih, zaprtih kot školjka, katere popotnik med hojo z nogo odrine, morda pobere, pogleda,…
Samo en velik NIČ si od tebe želim, le to me lahko zmami in prikliče nazaj... Za drugo ni časa... v zavesti se kamenje ruši, le votli odmevi besed v izpraznjeni duši… Samo on lahko jemlje…
Eno malo slikanico imam za refleksijo. Oči se precejajo vanjo v sijočih nočeh skozi zasnežene zamete duše, ko iščem gib, ki še diha in se pretaka po krvi. Razmišljanje odpira uvid v…
Nuška & Kanika……… Ko že dolgo več ne bo sledov o meni, dvigni glavo proti nebu, šepetu zvezd verjemi. Pogled, bolečina v grudih vrta v prostranstva kozmusa, v nočeh samotnih, lune sijaj…
Neskončna pokrajina. Iluzija prostora. Gibanje sreče po bohemskih poteh. Črkuje se zasončeni dih lepljivega vonja. Schopenhauerjev obstoj stvari, ki jih ni. Kakšne okoliščine bi morale…
Sedim na kopnem. Na sklali, ki je bila nekdaj lepša in bolj gladka, kot je človeška koža. Morda jo je razoral orkan, ciklon ali odtrgal rušilni potres in jo vrgel na obalo. V njej so bili…