Sploh nisem opazila,
da nisi več tisti,
ki sem ga prej srečala.
Tako začudena sem
nad tabo in samo seboj.
Zelo malo veva
drug o drugem,
vendar se mi zdi,
da je prišlo nekaj med nama,
ki določa, da imava srce.
Vsaka vejica na drevesih
in vsaka travna bilka
sta vedno bolj zamaknjeni.
Luč sonca je zagorela
in velika krogla se je razžarila
in se razživela.
Vse je polno skrivnosti,
ki so zastrmele opoldan v zenit.
Notranje bivanje drsi v popoldan.
Lahkotno hrepeneče
se premika po nepoznanih poteh.
Ne morem skriti veselja,
ki kroži okrog zrna resnice.
Nenamenoma je vzklilo
v neponovljivi čas.
Želje se premikajo v vrtincih
nestvarnega zraka.
Nekaj zapuščava za sabo
s tem odmevom koraka.
Nekaj, kar je oživelo, se prebudilo.
Svetle sledi zapuščava.
Ozračje razplamteva
in mehča trde robove ceste.
Stojiva pod krošnjo drevesa
in se pogovarjava. Vprašal si me:
Mar čutiš bolečino slovesa
nad to nikoli prej srečano pokrajino?
