Sad sobivanja
Krčevito, marsikdaj na silo je bila spočeta moja poezija. Tudi kadar mi duša molči in nima več, da bi dajala, jaz trmoglavo terjam svoje, zavezujoč jo k izpovedi. Vem, da v njej so skriti…
Besede, ki odpirajo drugačen pogled na svet.
Objave so razvrščene po času objave, od najnovejše. Popravek besedila ne spremeni tega vrstnega reda. Najnovejše vseh rubrik · Arhiv po letih
Krčevito, marsikdaj na silo je bila spočeta moja poezija. Tudi kadar mi duša molči in nima več, da bi dajala, jaz trmoglavo terjam svoje, zavezujoč jo k izpovedi. Vem, da v njej so skriti…
V rožah radost sem odkrila, lepota v njih me je prevzela, ker se ljubezen je vanje skrila in me z obiljem je obdarila. Med cvetje bom odšla, se v čaru rož bom sončila, sončnice bom posejala…
Čas začaran je krog, brez začetka in brez konca, hodi naokrog. Začaral te je čarodej, ki ne pozna nobenih mej, se v Večnost je napotil, nate pa pozabil.
Spet Laura dekletce mami jezi, nič kaj lepo, da vedno kriči, ko umazanih rok k jedi hiti, prav mar ji za vodo, če milo diši. Zdaj čistih je rok se baše za tri, vsega premalo za jesti se…
Spoznal sem jo po naklučju... tako nežno, rahlo sramežljivo, polno svetlih iskric v očeh, nasmejano, kodravih las. Oči so povedale vse, besede so bile odveč, in dež, ki je začel padati,…
Tako polna, nežna pesem... a tudi težko razumljiva, tistemu, ki jo prebira ležerno, je kakor neodprta školjka z biserom.. a vendar občudovanja vredna, nostalgij polna, topla, imen, časa v…
Po dolgem drevoredu v svetlobnih linicah plapolajo svilnate bele rutice s pršenjem ros v čas. Spomine, ujete v dogajanje, spreminja iz peska v prah, ki ga veter nanaša na obraz. Odebeli se…
Vem, da boš nekoč prišla in me odpeljala tja, kjer ljubezen je doma, pa če tudi bo večnost to. Jaz te bom še dolgo čakal, nikoli zares ne bom obupal, trdno zares bom upal in bom tebe čakal.
dišiš kot gozd po jutranjem dežju diham s teboj jasnina še ni spletena pajek še spi ...
Jutro je. Oblaki že oznanjajo koprenasto belino. Narišejo tišino, prijazno nam poklanjajo oblačila, nova v nas zapišejo. Zbudiš se. Oblačila nova snuješ, ujet šepet svilnate iskrenosti…
Dotaknil si se usten z blazinicami vtrl mehkobo v sočno zrelo rdečino razprla sem cvet trepetlike zadišala v pričakovanju jemanja ...
Lepo te je poznati Do vršičkov tvoje biti Zadnje vlaknine čutnosti Slečem oblačila sramežljivosti Lepo ti je slediti Privoščiti si ponujeno Zagristi v sočnost
vrtiš se v kolesju časa ujet v past le tvojega Jaz ne dopuščaš osmisliti Midva zaznavaš čar minljivega dihaš vonj moje kože vpijaš ustvarjeno v kapljicah potu ...
Opitost z roso mozaika kričečih barv Predrznost v pronicljivosti lačnih teles
Res je, imam te rad.... Vsakokrat, ko se nagnem k tebi, čutim poželenje...tvoj dotik. Nekako se ti ne morem upreti... Že od daleč hitim proti tebi. Ne zato, ker si moj življenski sopotnik,…
Odhajaš, vem, čutim.... Odhajaš negotovo kakor da bi oklevala, Slovo kot da ti je težko, da želiš še ostati. Oba veva, da je prišel čas slovesa. Prijetno je bilo s teboj. Ko si prišla si…
Noč je in jaz z njo... Bolečina, ki me razjeda, le malce popušča. Sedem se na rob ležišča in poskušam zaspati. Po nekaj korakih rahlo popusti ter se vrne, Tako nemočen, nebogljen se zazdim…
lačna sem požrešno hlastam podarjen žad besedovanja pod tvojimi dotiki zdrobljena kot kremenčev pesek svetlikajočih kristalov