Po dolgem drevoredu
v svetlobnih linicah
plapolajo svilnate bele rutice
s pršenjem ros v čas.
Spomine, ujete v dogajanje,
spreminja iz peska v prah,
ki ga veter nanaša na obraz.
Odebeli se skorja,
ki se ne more odlepiti od drevesa.
Deblo ima oči, ki so izcedile vid
in vsadile v humus spoznanje,
ki ga ni mogoče izruti.
Življenje so kaplje voska,
ki ga čebele prinašajo
med prašnike eteričnih vonjev.
Duša naposled najde dražbo,
kjer je naprodaj sreča
za njen nasmeh,
poplačilo s kapljico rose,
ki kane s cveta.
Male lopute hvaležnosti
za tako velike odmerke potešitev.
