Moje slovo
Solze na licu, žalost v očeh. Polzijo počasi in brišejo smeh. Mrzli so prsti, nosek rdeč. v hladni so krsti, ni b'lo časa za peč.
Besede, ki odpirajo drugačen pogled na svet.
Objave so razvrščene po času objave, od najnovejše. Popravek besedila ne spremeni tega vrstnega reda. Najnovejše vseh rubrik · Arhiv po letih
Solze na licu, žalost v očeh. Polzijo počasi in brišejo smeh. Mrzli so prsti, nosek rdeč. v hladni so krsti, ni b'lo časa za peč.
Koliko časa še manjka, da bo studenec privrel izpod griča. Da bo vrelec izbruhnil čiste vode iz globine dol, globoko dol navzgor. Tedaj bom vsa prepletena z vriski in kriki življenja, z…
Po parku se sprehajam in jesensko listje pada z dreves... Vsem vzrokom sledijo posledice... Vse se spremeni, ne ozirajoč se na prizadevanja in hotenja... Ničesar ni, čemur bi pridali…
Vse, karkoli storimo v življenju, ima izhodišče v trenutku, ta pa je vzet iz niza trenutkov, kateri se razvejajo naokrog, kakor korenine, še ne povsem in v celoti zraslega drevesa... In v…
Dan enak ni dnevu, niti v noči vedno mesečina... Ljubezen je človeku sreča, a včasih tudi bolečina... Beseda kdaj nektar je sladkega medu, v trenutku drugem daljna visočina... Ne vedel,…
Veš, sprehajajoč s teboj po skrivnih stezah mojega sveta, sem vedel v sebi, to, kar pravim ti sedaj, da sprehod je najin ta edini, in steze, po katerih sva hodila, misleč, da so to steze…
Z glasbenim bleskom naj mi stih spolzi iz rok. Čaka ga žareča pot. Dišeča fluidnost. Vonj rdeče žarečega cveta. Vsa sem čutno spevna, magična, po kapljicah iztekajoča se v besede, ki so…
Ugasnite luči in prisluhnite v temi besedi, ki se topló izgovarja. Predigri glasov v prostornini, odmevu gore, ozračju zvena v daljavi, vraščeni v iskreči se kremen. Besedi, ki mehča in…
Se spominjaš Cic, kako sva skupaj sedela na klopci v parku pod ljubljanskim gradom. Bila sem samo en dan zaljubljena vate. Prav nič mi ni bila všeč tvoja živobarvna kravata, s katero si…
Vsak ima svoj nočni nokturno in je gospodar svojih misli in sle, ko se zapre besedam in se predaja dražilnim občutkom, ki se mu naslednji dan sploh ne zdijo pomembni. Noč ima svojo moč. Je…
V zanosu magične besede se ptice umaknejo v visoke krošnje... Vode pospešijo tempo in drevesne krošnje zašumijo... Dvigam roke k nebu, zakričim... Naj se zgrnejo oblaki, naj se razbohoti…
Dotik s prsti po mehki pristriženi travi... In sanje poneso sanjalca... tja, v vonjave, tisočev svežih cvetlic... Vode so žive... polzijo žuboreče in igrivo hrepeneče... sence plešejo svoj…
Zamah kril... in ptica se dvigne... visoko... v neskončno modrino... in krasna tišina jo spremlja... zaokroži goro... spečo v jutranji meglici... leti naprej... nad srebrno modro bledico...…
Z veseljem je prihajal vedno,ko se mu je zdelo,da je dobrodošel... Od sveta zavržen bohem prepričan,da je našel zavetišče... TAM... V svoji vznesenosti je skoraj pozabil nase in maske so…
Stopinje so moje v ljubezni ko hipnotično zrem ti v oči slediš lahko le svojemu srcu in najdeš s prahom pokrite poti. Obstajam kot senca tvojega večera skozi tebe se zrcali moj odsev sem…
Prosim pusti sanjam sanje! Prišla si kot utrinek, posvetila si kakor sonce, bila si zvezda mojega neba, bila si več kot to, bila si vsaka moja ura. Zato pusti sanjam sanje!
Občutek lepote-pogled na drevesa in pesem dveh ptic, ki se v krošnji zgodi. Omamni vonj cvetja se dviga v nebesa, ko sapica vetra se s soncem lovi. Vrtijo metulji se kakor peresa, a kamen…
Miccini Eugenio je pesnil, da je poezija nasilje. Skušnjava esktralingvističnega. O moja zelena duša, nerzreli sadež zavržene ženske kakovosti, prvovrstna iztočnica v izbiri odrešitve…