Mavrična jesen

Po parku se sprehajam in jesensko listje pada z dreves... Vsem vzrokom sledijo posledice... Vse se spremeni, ne ozirajoč se na prizadevanja in hotenja... Ničesar ni, čemur bi pridali etiketo Priotitete, niti neke velike pomembnosti... Vse se spremeni, umira in znova oživi... V tem ali onem, v neki pač obliki... Veter niti ni močan, je le veter, opevajoč, svežilni, uničujoč, nosilec sprememb, ne glede na prizadevanja in hotenja, brez prestanka, skozi čas, skozi sebe... Naj ovije me plašč senc, kaj zato, naj me sence prijemljejo za roke in vabijo - ne - zvlečejo na ta svoj ples, kateri se odvije ne glede na pričakovanja, prizadevanja in hotenja... Listi tiho padajo in ležejo na tla, v vsej svoji mavrični lepoti, kot prikaz nečesa, kar je bilo in je krasno v svojih barvah, ki naznanjajo slovo nečesa, kar prehaja iz tega, ki tu je, v tisto, proti čemur nima vpliva, ne glede na vse, kar je, in celo, kar ni...