Dotik s prsti po mehki pristriženi travi... In sanje poneso sanjalca... tja, v vonjave, tisočev svežih cvetlic... Vode so žive... polzijo žuboreče in igrivo hrepeneče... sence plešejo svoj ples... Ta trenutek je večen In naslednji tudi... pa slednji in slednji, naj ples senc se ne konča... Na koži sanjalca - koža... Z modre preproge se vsipa zlato in s tal kristali rose... Čas je ustavljen in svet zunaj - je iluzija medtem v opoju... senci plešeta svoj ples... Nekje vztrajno besnijo valovi penečega morja kričeče, vendar neslišno... ni pomembno, kajti senci... plešeta svoj ples... Noč je mlada... in topla... luna je hladna... in brezskrbna... pesem škržatov, šumenje valov, in rahel vetrc... Slišim vse to... vstanem in rečem: " Kako si?"
#Poezija
Dotik
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Še se najdejo taki kotički z živo vodo....in še se kdaj spomnijo prsti in pobožajo travo....in še najde kdo svojo senco..... Na koncu se pa zbudimo, vedno. Dokler spet ne vstopimo v svet, ki si ga lepo zarisal.
Glej, Platana, ko se zbudimo, je spomin enak sanjam, razen, ko veš, da je vse to v tebi, ničesar ni treba iskati, kar je tu, vedno...
In senca je z nami, le svetlobo potrebujemo, da jo opazimo, ane...
Veš, ni konca, kajti konec bi potrdil naš umk v svet sanjalca, za kar pa ni razlogov, kajti vse to smo lahko tu in zdaj ter vedno, le videti moramo, ne le gledati...
Hvala ti za odziv, te berem, veš in vem, o čem govoriš...
Lepo bodi
Mark
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Odpotovanja
