Pritrkovanje
Nedelja je spokojna. Možje pritrkavajo. Kako veličastno zvonijo danes zvonovi in zarisujejo meje zvena glasu. To je molitev brona. Kot bi se zvonu razpočila duša in odprle duri neba, da bi…
Vse objavljene zgodbe po rubrikah, letih in mesecih.
Objave so razvrščene po času objave, od najnovejše. Popravek besedila ne spremeni tega vrstnega reda. Najnovejše vseh rubrik · Arhiv po letih
Nedelja je spokojna. Možje pritrkavajo. Kako veličastno zvonijo danes zvonovi in zarisujejo meje zvena glasu. To je molitev brona. Kot bi se zvonu razpočila duša in odprle duri neba, da bi…
Čutil sem bolečino novega sveta, Začutil trpljenje, tvojega srca, Ko lahko bi ti pomagal, ko bi vedela, Da v življenju ni edino kar si zvedela. Zdaj si sama in se sprašuješ: »Kam odšli so…
Sklenila kanja, ptice k sebi vabi, a, veselje, apetit si spet popravi, Ptice reče, tu pri meni boste pele, V svojem glasu boste mi žgolele... Prislihne žolna, deblo onemi, To je čudno…
Vedno manj je drobtinic pod mizo. Ljudje, vabljeni ste k novi pravičnosti. Luknje, ki jih imate v zavesti, si lahko napolnite s humano dobroto, s srditim in odločnim uporom. Z odločanjem,…
Malena, dovoli mi, da trpim za oba, ko se podirajo gradovi sanj, želja, nepozabne noči; ko vse vrag jemlje, ko brez krvi iz žil krvavim. Dovoli mi, da sam ostrogo goltam, na čereh,…
Nebo je polno z oblaki, katransko črna prevladuje, nebo je polno s koraki, ničesar več tam ne domuje Nebo je polno z oblaki, oblaki polni so vode, sonce s hitrimi koraki, proti domovanju gre
Iskal sem te v mimoidoči, v več glavi množici, med pisanimi oblekami, čudnimi parfumi, v široki, dolgi ulici. Zaman sem te tod iskal, tekal, s pogledom prebadal prebodene, mrke, tuje…
Vsak šum, miške smeh v sobi, ure stenske tik-tak, mačk zaljubljenih ženitev v noč aprilsko ujel sem, snemal na uho, še z ulice opotekajoč korak, brez sna, srce moje ljubeče o njej je…
Počutim se kot kamen na cestišču, peščenem, v družbi drugih, drugačnih, ne enakih sebi, takih, vabljivih, zaprtih kot školjka, katere popotnik med hojo z nogo odrine, morda pobere, pogleda,…
Samo en velik NIČ si od tebe želim, le to me lahko zmami in prikliče nazaj... Za drugo ni časa... v zavesti se kamenje ruši, le votli odmevi besed v izpraznjeni duši… Samo on lahko jemlje…
Eno malo slikanico imam za refleksijo. Oči se precejajo vanjo v sijočih nočeh skozi zasnežene zamete duše, ko iščem gib, ki še diha in se pretaka po krvi. Razmišljanje odpira uvid v…
Nuška & Kanika……… Ko že dolgo več ne bo sledov o meni, dvigni glavo proti nebu, šepetu zvezd verjemi. Pogled, bolečina v grudih vrta v prostranstva kozmusa, v nočeh samotnih, lune sijaj…
Neskončna pokrajina. Iluzija prostora. Gibanje sreče po bohemskih poteh. Črkuje se zasončeni dih lepljivega vonja. Schopenhauerjev obstoj stvari, ki jih ni. Kakšne okoliščine bi morale…
Sedim na kopnem. Na sklali, ki je bila nekdaj lepša in bolj gladka, kot je človeška koža. Morda jo je razoral orkan, ciklon ali odtrgal rušilni potres in jo vrgel na obalo. V njej so bili…
Veš, tu sem, prinesel sem ti rož. Tistih, ki jih imaš rada, Takšnih, ki me spominjajo, Na najino prvo srečanje, Nasmeh, ki si mi ga poklonila, Takrat še nisi imela vtkanih srebnih las...…
Nikar ne vpij, kadar ne veš: Tega pa ne vem! Molči in počakaj trenutek, ko boš lahko rekel: To pa vem. Zakaj bi razglašal svojo nevednost?
So stkale meglice spet svoj pajčolan, Da mi prekrile bi jutro v nov dan, Z roso opojno prekrile ravan, Sonce že kliče, jih vabi drugam... Nežne cvetice, marjetke cvete, Sončnih si žarkov,…
V tišini se je v polju notranjega gledanja nenadoma pojavila podoba stetoskopa. Najprej sem pomislil, da je to ena tistih nesmiselnih podob, ki včasih pridejo na površje iz velikega kotla…