Duša slovenska
Nič ni gotovo. Vse ubira svojo pot v negotovo. Negotovo je gotovo. Vse se zgodi, še prej kot se rodi. Nihče ne nadzira bitja srca. Ni otipljivo, kar je merljivo. Med budnostjo in spanjem…
Besede, ki odpirajo drugačen pogled na svet.
Objave so razvrščene po času objave, od najnovejše. Popravek besedila ne spremeni tega vrstnega reda. Najnovejše vseh rubrik · Arhiv po letih
Nič ni gotovo. Vse ubira svojo pot v negotovo. Negotovo je gotovo. Vse se zgodi, še prej kot se rodi. Nihče ne nadzira bitja srca. Ni otipljivo, kar je merljivo. Med budnostjo in spanjem…
Že pred stoletji sva pokopala, Objokala nedonošenčka. Na grobu je zrasla trava, Rodile so se druge ljubezni, Stoletja so šla mimo. Z drugimi ljudmi, v drugih krajih, V drugih posteljah, ob…
Skrivnosti zemlje so neskončna, naj nam bo drža še tako pokončna, usoda, nit življenja vsem neznana, a nam premalo premalo spoštovana. Če ozrem v nebo se tja med zvezde, skrivnostno svetijo…
Moj je svet, ki me obdaja, moj je kraj kjer živim, moje so rože in hribi, moje so reke in morje, moje so ptice ki pojo, moje je vse kar je lepega, moje je tudi manj lepo, tudi ljudje ki…
Spim in bedim. Oboje hkrati. Na mejniku dveh skrajnosti. Na ogretem prostoru. S svojim težiščem. Sem. Instanca telesa. Obris notranjosti. Duhovno oko. Živčni končič s pratelesom. Jezik…
Kot da bi zapel veter lepo melodijo, s sončnimi žerki obsijana pajčevina pa je bila kakor kristalna ogrlica, z neštetimi odtenki barv po dežju. Oblaki so lahkotno potovali sem ter tja, od…
Pojdi misel, pojdi bolečina, pojdi hrepenenje v brezprostorni mir, kjer nebo zgoraj nekdaj še ni imelo imena, niti zemlja spodaj še ni bila poimenovana. Izstopil si s sonca v krog…
Bila je še bolj dekliška kot še nikoli prej. Simbol pogubnega spomina. Ujeta v notranjost telesa. V ženski sploh še ni bila prisotna. S telesom je ustvarjala težo letenja. Vstopila je v…
Velika mera samovzgoje mi je še kako potrebna, in predvsem obilo milosti z Neba, da se končno naučim iskreno se razveseliti vsake dobrobiti, sreče in napredovanj, vrlin, priznanj svojih…
GORSKI KOSMATINEC (»VOUK«) V malem travnu, ko pomlad počasi burjo, mraz zamenja, se iz kraškega kamenja prebuja volk, odet v škrlat. Kosmatinec dolgovrat velikonočnici je brat. K soncu se…
Med nebom in Zemljo je vse bolj težko, vedno več je nemira, obupa, prepira. So bankroti, propad, brezdelje, razvrat, bolj videz je čislan, kjer vsebine ni mar. So poplave, požari,…
*VELIKONOČNICA Velikonočnica ob vznožju Boča, skromen, nežen modro-lila cvet, puhast, v drobne dlačice odet, utira pot iz zimskega obroča. V sušcu, ko snega ni več – le moča, zraste vsako…
Lepi čeveljc, čeveljc zlat, odet v rdeče-rjav škrlat, spominjam tvoje se lepote ob robu gozdnate planote, kjer polepšal si pomlad. Orhidejin pravi brat postal prav redek si zaklad, lepotec…
Odšel si na poletno noč in vzela te je tema. Sama sem zdaj in prazna je tvoja postelja. Na njivi za hišo ni več pšenice, ostanke zrnja še iščejo glasne ptice. Še lune ni več to noč, le…
Nihče ne seje osata, nihče ga ne mara, on pa kar vztraja. Nepreviden dotik izvabi ti krik, ko zaboli in skeli. Ena sama korenina je močna, odločna, kot sveder mogočna.
Odriniva na globoko v zrcalo prihodnost in naužijva se morskih valov, slediva jim v loku ljubezenskih krogov. Zapriva oči, prisluhniva nasmejanemu Soncu in odriniva na globoko novemu svetu…
Iz izreza tišine, šumeče nežnosti me iz rahlega spanja prebujajo čokolade sanje. Čokolada povsod, a nikoli za lačna usta je ni dovolj. Izraz čokoladne otožnosti, izraz neskončne ljubezni in…
Ljudje so stali pred rudnikom, čakali, jokali in bili razburjeni, toda brez pravega sogovornika, iz rova pa so že prinašali umrle. Ljudje so stali tam pred tovarno, glasno s transparenti…