Pandorina skrinjica

Že pred stoletji sva pokopala, Objokala nedonošenčka. Na grobu je zrasla trava, Rodile so se druge ljubezni, Stoletja so šla mimo. Z drugimi ljudmi, v drugih krajih, V drugih posteljah, ob drugih mizah Življenje teče naprej. Krsto je prekril prah Navidezne pozabe, Povsod klije trnje. Občasno bi se eden od naju Spomnil in na hitrico prižgal Lučko, Nato pa bi jo ugasnil, še preden je zagorela. Pod težko debelo ploščo, Ki sva jo sama polagala na srcih, Zabetonirala na možganih, Pandorina skrinjica še vedno skriva Živo pokopano Bolečo vsebino. Bożena Łozinska