Solza
Tako majhna vendar boli, odpira notranjost, srce, pekoča kot ogenj, grenka kot pelin. Ko se posuši, je kakor jutro, kot nov dan, poln pričakovanj.
Besede, ki odpirajo drugačen pogled na svet.
Objave so razvrščene po času objave, od najnovejše. Popravek besedila ne spremeni tega vrstnega reda. Najnovejše vseh rubrik · Arhiv po letih
Tako majhna vendar boli, odpira notranjost, srce, pekoča kot ogenj, grenka kot pelin. Ko se posuši, je kakor jutro, kot nov dan, poln pričakovanj.
Že dan je krajši, daljše so noči, kot da jesen hiti, se ji morda mudi, da s pridelki obdari, prelepih barv razveseli. Meglena jutra v sončen dan, ko prebujam se še zaspan, kakor da me čaka…
V mladostnem srcu ljubezen tli, išče, upa, nenehno hrepeni, potuje v sanje, zapade v iluzije, zazna utrip, zazna energije. Vodi te pot skozi temačne predore, trnje pod nogami večkrat…
Vedno ko se srce umiri ... zmoremo odpreti oči Te videti . .. Svetloba ki si nas ves ta čas ljubila ki nas nisi puščala niti za trenutek samih v naši noči ... Osvetliš nam pot v odkritem…
Nocoj gre luna sama spat, tja pod mojo odejo. Tam skrila sem svoje pesmi, pomlad, in tisto mogočno galejo. Vanjo sem skrila vsa čuda stvari, svoja čustva in druge reči. Velik zaklad je, za…
Umiri se v Duhu, ki poln je moči. Umiri se z dihom, da srce prepoji z vlažnim kisikom, ki pljuča krepi. Umiri se s solzo, da oko preboli. Umiri se s krikom, da se grlo sprosti. Umiri se v…
Včasih rabim solze slane, da se umirim in da prebolim. Preden pridejo jih čutim, kako pripravi se ta dež, ki po suhem nikogar ne spusti čez? Včasih rabim solze svoje, svojo žalost utopim. V…
Vstopajoč v vsakodnevna čustvena razmišljanja o vsem, kar me še čaka in kar ne, kar je trenutno… …slučajno, kar me omamlja do skrajnosti mogočega; in kar me ne ubije,
Pomeni imeti rad tudi svoj strah, ki kakor sova v temi čepi, pomeni imeti se rad med solzami, ko celo ubogo telo ti drhti, tudi, ko si osamljen in nem, poklanja se pravzaprav plamen luči,…
In gledam to življenje Nenehno se spreminja ... in kot morje ... niti za trenutek ne miruje Ni dovolj da je Ni dovolj da se razteza v čas da zapolnjuje vrzeli v neskončnem da kot sipek…
Besnijo valovi, belina v modrini, veličastni spusti, dvigi, udari moč v skalovje obale, skrivnost globin dih ti vzame. Odločni koraki morskih bogov, povečujejo moč, dvig valov, pršijo…
Dišiš po mehem snegu, po svetlo sivem nebu. Gori ta tvoja koža, živo rdeča roža. Smejiš se kot poletje, ko rumeno rase cvetje. Tiho pišeš svojo zgodbo v pripoved sanj.
Prisluhni mojim besedam naj ti pomagajo v lepši dan. Ne trudi se za ljubezen, ki tisti ti noče je dati, ozri se okoli, še malo poglej in našla boš tisočkrat lepšo.
Sprosti se, počasi zapri oči, prisluhni tišini, bitju svojega srca, občuti te peresno lahke prste, kako se z vso ljubeznijo dotikajo vsakega kotička glave, pošiljajo mravljince po celotnem…
Zasanjam ponoči zrem v nebo, kjer zvezdne steze nam teko, iščem zvezde sij najlepši, da mi polepša ga v pesmi. A zvezda, kot da mi pravi, poišči ga v ljubezni, v naravi, tam najlepši našel…
Morje... tolikokrat se sprehajam po tvojih obalah Tvoje valovanje umirja da si spočijem daješ mi sanje in neskončno upanje Ljubljeno morje... Zrak ki ga diham prežemaš s hrepenenjem…
Naslonim čelo na temačno okno. Je še tako, kot včasih je bilo? V peči ogenj je gorel in vonj po kuhanemu mleku, mi hladne je dlani pogrel. Še slišim tisti znani glas, ki božal je kot znan…
Preko obrisov senc grem tja dol do potoka. Korak zatika se ob gube kril velikega lapuha. Zaraščena je skala, pod njo izvir, ki skozi mah polzi in steka po žlebiču. Kje čas je, potok, ko smo…