Verjameš

Vedno ko se srce umiri ... zmoremo odpreti oči Te videti . .. Svetloba ki si nas ves ta čas ljubila ki nas nisi puščala niti za trenutek samih v naši noči ... Osvetliš nam pot v odkritem nasmehu na obrazu človeka ki nas je skozi Tebe `videl` ... podaš roko ... nežno pobožaš lase ... objameš in mehko poljubiš dušo in ustnice In morda to ni človek ... morda je ptica ali metulj ki čisto mirno prileti in počaka da se ob pogledu nanjo srce vzradosti ... ali mogočno drevo ki ga tesno objameš in kot dete na materinih prsih se prevzameš in globok mir ti poda roko... Verjameš ? metulj