Minimalno ugodje
Oh, to življenje, oh, ubogi jaz. Sem krhek in ubog, čeprav se včasih počutim, kakor da sem bog. No, večinoma sem ubog, poln trpljenja in nadlog. Počutim se, da je sklenjen življenja krog,…
Besede, ki odpirajo drugačen pogled na svet.
Objave so razvrščene po času objave, od najnovejše. Popravek besedila ne spremeni tega vrstnega reda. Najnovejše vseh rubrik · Arhiv po letih
Oh, to življenje, oh, ubogi jaz. Sem krhek in ubog, čeprav se včasih počutim, kakor da sem bog. No, večinoma sem ubog, poln trpljenja in nadlog. Počutim se, da je sklenjen življenja krog,…
Samo za hipec se zamislim in že sva kot takrat, skupaj, tesno privita drug ob drugem, položena v naročje hrepenenj; bila sva del dogajanja, pomladnega prebujanja, in v vsem nepremagljiva…
Ne bi želel postati Salome, Bog ne daj da soseda to izve, da kroglice bi potreboval, težko bi danes, jutri spal. Če že Artur morda bi bil, se sonca nagec veselil, nekako lažje bi sprejel,…
Skozi ekran, iz njegovih globin se injiciraš vame, čutim te...se povezujem s tabo..tvojim srcem in takrat mi je vedno lepo; takrat v mislih tvoje telo božam… ….te vonjam
Verjetnost, da bi se srečala v tem brezmejnem svetu, je bila ena proti neskončnosti. Pa vendarle … zato se radostim. Ljubezen naju je vodila. To dokazuje, da za ljubezen ni nič nemogočega.…
Na prsih ljubeča dlan, toplina, namesto krvi se pretaka milina, svetloba pred mojimi očmi, daje sliko, da ob meni si. Prva solza, teža bolečine, druga dar je tvoje miline, tretja je moja,…
Kislo se nasmehnem, ko se na Sigismunda Sshlomo Freuda spomnim in tiste njegove, prav posrečene, o nas moških, z in brez jajc; in o tistih možakarjih…tajkunih, ki jih imajo, da ne bo…
Bleščeč utrinek se dotakne čela, nasmeh poboža utrujene oči, jasnina neokrnjenega jutra in petje ptic me prebudi Pot v neznano je pred nama. Skrbi ovila sva v celofan. Ni več ovir,…
Vse bolj se odmika poletje in obraz njen je samo še bleda slika, je samo še medel dokaz, da ni bila sen. Še megla jesenska me na to spominja…. …na njo, ki sem jo imel tam v gori…
Pravljica večernega neba ... Gledam jo ko razdeli nebo v njega in njo Njegova je modrina medtem pa ona rdi v nebo Združena žarita v pozdrav miru ki ga duše željno vdihnejo Mirno podaš…
Vedno znova me prevzameš da ljubim Te predano vedno znova srce vzameš dušo objameš in čašo opojnosti mi daješ ki jo željno pijem in zasijem ko začutim da utrne se spoznanje čudovito ...in…
Napisal pesem bi, morda sonet, ki spremenil bi se v najlepši cvet, a krila, verzi kot da ne dajo poleteti, čustva vsa v pesmi se razpreti. Spet bom hodil po gozdnih poteh, na travniku…
Zadnji poljub, zadnji objem in zadnji zlatnik, da priznam da sem grešnik! Zlatnik v roki držim, a vem da tebe ni, ker za zlatnik izgubil sem vse, stavil svoje življenje na kocko in tebi…
Spet je odšla v spomin ena mojih sopotnic. Koliko želja sva imeli takrat, ko je bilo vse odprto, ko je bilo vse tako svetlo, brez črnih lis. Željni učenja sva preživeli ure in ure, pa…
Sem poskušala ujeti ptico, pa ni šlo. Rada bi imela krila, da bi za njo poletela daleč pod nebo.
Lepota je. Ta trenutek. Ko odstrem kopreno, ki me loči, jo začutim. Njen vonj me začara, njen zvok me ponese daleč med zvezde in vem, da sem, jaz, ki sem.
Preprosto si želim zarezati v svežino jutra, kot ptica poleteti visoko pod oblake. Kamnite stene so mostovi, ki dajo mi polet čez dozorelo polje, nad temne smreke vse tja do svetle gore.…
V vrtincu velikih želja, hrepenenju ni konca. Dotaknem se vse do neba, na gori bom tiho pristala. Prostranost obzorja me pelje v pristan, kjer morje objema obalo. Odplula je ladja čez ocean.