Ne pozabljam

Napisal pesem bi, morda sonet, ki spremenil bi se v najlepši cvet, a krila, verzi kot da ne dajo poleteti, čustva vsa v pesmi se razpreti. Spet bom hodil po gozdnih poteh, na travniku nabral cvetic, marjetk, jih poklonil, daroval prijateljem v srcu, iz njih zvabil nasmeh brez lažnih upanj... Kaj pa če me bodo okarali, me ošteli da jih pozabljam... Res sem zaživel v svojem svetu, se zaprl tako kot školjka, obmiroval. Saj se spomnim druženj z njimi, vesel nasmehnem spominom v sebi, Prisluhnem odmevu spominov, prijateljevanja, trenutkov, ko sem z njimi jokal, se smejal. Trenutkov ko se na nekoga nasloniš, mu pogledaš v oči in srce ne pozabljam, še manj pa tistih, katerim sem se zaupal, si želel z njimi deliti vse, dobro in slabo.