V soju svečk
Sama…z vetrom prišla si, v črni vel…šal ovita kot vila…angel žalosti, z rdečo vrtnico v roki; v soju svečk je tvoj obraz sijal milino žalosti, dokaz, da bolečina notranja..v tebi ustvarja…
Besede, ki odpirajo drugačen pogled na svet.
Objave so razvrščene po času objave, od najnovejše. Popravek besedila ne spremeni tega vrstnega reda. Najnovejše vseh rubrik · Arhiv po letih
Sama…z vetrom prišla si, v črni vel…šal ovita kot vila…angel žalosti, z rdečo vrtnico v roki; v soju svečk je tvoj obraz sijal milino žalosti, dokaz, da bolečina notranja..v tebi ustvarja…
Nemočno beli veslamo skozi notranje topitve sveč. Spotikamo se in gledamo starca med šepave noge. Bobnarji tolčejo odznotraj. Ko odstranjujejo izpraznjene baterije, čutimo, kako nas koščena…
Prišel sem, da prižgem svečo, Da zamenjam uvele rože s svežimi. Krizanteme, vrtnico...nagelj. Da obudim spomin na najbližje, tiste, ki so mi v življenju pomenili vse. Ko sem kot otrok…
Poišči si svojo pot, ki korak, za korakom ti razpre zavese, skrivnosti življenja ti razgrne in pogled na smisel življenja ti razkrije. Po cesti svoji se zapelji in kakšen fini avto si…
Prestopam se v sebi, vzpenjam po stopničkah, da bi dosegla lonček marmelade na polički. Stegnila sem vanj prst, ga vtaknila v usta in pomešala sladko s slino. Rada bi ponovila tisto malo…
Duša je vrednostno obrabljena. Nima več kaj povedati. Nič na jeziku, ki noče peti. Niti svojega spanca se več ne spominja. Nore razdalje brez besed. Potuhnjene nočne more, izvršeno dejanje,…
Iščem te! Ko bom prišla, tebe ne bo več. Ko prideš ti, bo na mesto mene ptica, krilato pojoče grlo in vznesena misel, ki bo zmotila tišino. Ko boš kot ledeni dež padal name, bom vedela, da…
Mene krivite, ki tu ležim v breznu, daleč od vseh poti, v globeli temačni spim še z drugimi, njih me ni strah; krivite me za nekaj, kar sem bil v času polnem gorja..nemira, bil sem kot vi,…
V orlovskem gnezdu nad rižansko in osapsko dolino stoji mistični grad, ki mu skala odpira ustnice v brezno. Z vrtoglavo višino nad tržaškim zalivom se dviga visoko proti nebu v skalah…
Smrt, kdo si, kje svoj dom imaš? Nekoč ga tudi meni daš, kaj v njem imaš, da igro to igraš? Pa res zanima me, smrt, kaj ti v svojem domu tam imaš, da vse ljudi v njega daš, za živali tudi…
Ljubim Te, dve besedi - v vsakem utripu srca. V vsakem vdihu in izdihu. V vsaki sekundi, v vsakem hipu. Vse od začetka in do konca in zopet od začetka... četudi ničesar več ne bo, bo ostalo…
Prisluhni tišini, ki govori, ko v jesenskem meglenem jutru v gozdu, polzi po listju rosa kot solza, nato pa ti drevje nasuje listnato preprogo, ki jo jemlje čas, minljivost. Le šum listja…
Kletka moja, vesolje. Tako samotna sem v njem, kot suha notna vejica v Bachovi fugi. Na popku sveta raste zastrta razprtost, polifonija glasov, ki se vzpenjajo čezme, v pisanem cvetenju…
Si ti Angel, ki vsako jutro me poljubiš in mi dobro jutro zaželiš? Si ti Angel, ki s parkirišča se odpelješ, da jaz lahko na isto mesto se parkiram? Si ti Angel, ki moje bolečine zdraviš in…
Skozi sito besed se mečkajo misli, cedi se grozdni sok, izročilo v sivem. Roka visi poševno nad mrežico, uho prisluhne vibracijam membrane, nihljajem, ki drhtijo.
Kakor list sem v vetru, ki ne ve kam ga bo odneslo, želim, da v Višave bi me poneslo in po Vesolju razneslo. Pa prikovan sem na ta Svet, ki prelep je na pogled, a človek vanj posadil je…
Zakon morale je zapisan povsod. Tudi v podobi angela. Zjutraj vstaneš s skrivnostjo vetra v sebi, s potrebo po stapljanju glasov v zven sozvočja tisočerih drugih angelov, ki se pomikajo k…
Kjer Sava šumi, vasica stoji, z gozdovi obdana, v soncu žari, malo prisluhni, ozri se naokrog, živi tam družina, peterih otrok... Martina, Mateja sta dvojčici mali, poleti sta leta štiri…