V soju svečk

Sama…z vetrom prišla si, v črni vel…šal ovita kot vila…angel žalosti, z rdečo vrtnico v roki; v soju svečk je tvoj obraz sijal milino žalosti, dokaz, da bolečina notranja..v tebi ustvarja moč..lepoto sveti; hitel sem, da pogled ujamem tvojih oči izjokanih, hotel sem, da z ramen tvojih prevzamem del bremena..časa nase sprejmem; odšla..stopila si v trepetajoči sij svetlobe svečk…..senc ljudi, premikajočih med nagrobniki, z mislijo na včeraj, danes, jutri.