Nemočno beli veslamo
skozi notranje topitve sveč.
Spotikamo se in gledamo
starca med šepave noge.
Bobnarji tolčejo odznotraj.
Ko odstranjujejo izpraznjene baterije,
čutimo, kako nas koščena roka
pahne naprej, tja kjer smrt
pomete s čustvi, mislimi,
podobami in spomini.
Vsak krogec spomina
ima drugačno barvo, ki zbledi.
Sredi kipenja moči se življenje
ohladi, ko ura piči in nekaj časa
poplesuje s svojim kazalcem
Memento mori in ugasne luč.
Sunkovito te odnese na mesto,
kjer bo ustavljen njen mehanizem,
da se ne boš oglašal od tam.
Ura bo počivala s teboj.
Usta se zaprejo in telo zgleda
kot napihnjeni tetrapak.
Nekakšen padec v globine leže
in zgoraj gojijo preprogo trave,
krizanteme in prižigajo sveče.
Zublji odsotnega ognja
se spremenijo v nasmešek,
ko se vrata dovolj naškripajo,
tedaj škrkne ključavnica
in te mrtvi sprejmejo
v svoje domovanje.
Vsak dan ima svoje ime
in vsak vihar svojo moč,
a spomin na mrtve nima vrat.
So živi in nepokopani.
Vsak košček zemlje je poseljen
z njihovo bolečino in tvojim umiranjem.
Neločljivost svetosti življenja
in posvečenosti mrtvim.
Brez tega ne bilo veselja,
ne žalosti žalovanja, ne spomina.
