Mimo škrlatne barve sonca... mimo nevihtnih oblakov... po modrini jasnega neba okrog visoke gore plahutajo krila... zvezdne ptice... in se spusti... stoji na skali sveta in opazuje... zlata polja pod seboj... in luči so vidne... in ptica mirno stoji in opazuje zlate strele,katere veter trosi okrog sebe... in...nekoga je zadela...morda...ni zagotovo... pa vendar nekdo pada v polje luči... in ptica razpre krila ter poleti... s svojim telesom omili padec in pade sama... v polje zlatih luči... in nihče je ne opazi...in se otrese... ter odleti...z vetrom proti modrini neba, mimo nevihtnih oblakov in škrlatnega sonca... tja...in še naprej... v začetek konca in konec začetka v začetek... vase...
#Poezija
Vase
Skupnost Pozitivk
Komentarji
3Mark!
Prav doživeto opisano. Preko teh besed opazuješ z zanimanjem vso lepoto, občutiš tisto lahkotnost leta ptice in pristaneš spet tam kjer si bil. :)
Lep pozdrav!
Zdaj vem, kdo me je zadnjič prestregel, ko sem padala. In videti vse te mavrične barve, zlata polja, zlate strele....in veter in polje luči....Doživeto. Potem se pa človek zbudi, ker se mu v službo mudi:) No, tale me je pobožala po srcu.
Ja,...prav je tako, Platana :)
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Ko oprostiš ...
