Vrt pozabljenih bogov

Ko pade večer čez marmorne vrtove, In luna prebudi pozlačeni mah, Se vrtnice sklonijo k praznim vodnjakom, Na njihovih listih se rojeva zvezdni prah. Nad cipresami in pod oljčniki, Tam sem te ljubil - ne kakor človek ljubi, Temveč kakor morje ljubi svojo pogubo, Z vsakim valom bliže ostrim pečinam, Z vsakim dotikom se dotakne globine, In nazadnje utone v naročju tišine. O, mladost, kako razsipna si bila, Za eno noč si prodala večnost, Za omamni ustnici ves svoj prihodnji mir, In še danes v meni nekaj govori, Kar na površju že res dolgo tli. Naj že pride jutro, Veter naj raznese z nagrobnikov imena, Naj vrtnice prekrijejo najine sledi, Saj sva tisto noč, Med pozabljenimi bogovi, Bila večna v spominu, ki nikoli ne zbledi.