Ko oprostiš ...

(Iz zbirke Črni brat) Kateri likalnik te je zgladil, da imaš kožo kot rezek zvok glasu, ki zadene v tišino miru. Kdo ti je ustvaril pest, da mečkaš drugemu obraz. Kdo ti je pobelil senco duše, da postajaš ves osojen in neviden. Kdo je igral na tebi klavir, da zaznaš samo en sam glas tipke ki renči, piska in tuli. Kdaj si se spremenil v pajka in se navadil plesti mreže mušicam. Kadar boš bolan in krhkega zdravja, te še z zvezdogledom ne bo mogoče videti. Tako si založen v spominu, da te ne bom videla, vendar sem ti oprostila za vse kar si dobrega poteptal s svojimi lahkomiselnimi besedami. S svojim kesanjem boš morda izbrisal črno piko na nebeškem zemljevidu. Vem kdo si, opljuvani si je zapomnil tvoje ime. Zato se ne obdajaj tako s častmi, ki ti po človeški postavi ne gredo. Upam, da obstajata de kraljestvi, da se ne bosta srečevala. V enem so trpeči, v drugem tisti, ki povzročajo drugim gorje.