Nebo se bo zopet iskrilo

Tako so lepe, tako so lepe, to so pesmi Svete. Njih avtor je Gospod, ki ne pozna nobenih zmot, v Večnosti prebiva in pesmi te po Svetu nam razliva. Nastal Vesoljni bo potop, ki z vodo NE bo zalit, z ljubeznijo in mirom bo razkrit. Se Nebo bo Zemlje dotaknilo, njih Avtor bo razkrit, ki do sedaj bil v tančico je ovit.

Kadar žalostna postanem tvoje pesmi si prebiram, z njimi dušo si napolnim in pa žejo pogasim. V srcu radost me objame, se v valove sreče potopim, oceane Večnosti spoznavam in lepoto bivanja priznavam. Kdo napisal verz je Ta, ki oko mi zarosi, srce v ljubezen potopi, da v radosti vzdrhti.

Dežela sanj ali resnica, Dežela mavric in vrtov… Tam poje Bela rajska ptica, tam ni »resnic« tam ni »Bogov« Še vedno živa bela Knjiga v kateri raste Beli cvet Še vedno piše svoje rime sijoči mavrici poet. Nekje globoko v oceanu se skriva skrinja vseh želja (so le delfini, le delfini, poznajo skrito pot do tja) Modrina miru je kot slava kot moč in nežnost brez meja. V deželi mavric smeh in glasba, Vse sije, sveti, se iskri. Tam ni napuha in ni praznost, Večna Ljubezen tam bedi. Toplo smeječ se vsem razdaja, Za vsakega poljub ima. Večni izvir tam vseh napaja Goreče sonce, vse zvezde in romantična luna tam doma. Tam sije večna mavrica…