Pesem, znak življenja v meni

Pod prisilo nič ne morem, tudi graje so zaman, vse od mene se odbija kakor bumerang se vrača v svoj izvor. Ko spopadem se z izzivom, šibka več se ne počutim, ko oklestim suhe veje, laže se po sadu stegnem. Vsak dan grem na svoj sončni vrt iskat, kaj mi je v zameno dal za vso ljubezen, s katero ga negujem. Obmirovati se bojim, saj se vse okrog mene giblje in premika. Ta pesem je znak življenja v meni, sproščeno umirjenost izžareva in ugodje: če bila bi mačka, prav gotovo bi zapredla, ko bi opazila, da je koga moja pesem pritegnila. Danijela Premzl