Z mislijo nate živim

Nika, lepo. Vse je odvisno od tega, katera realnost je v resnici prava. lep pozdrav in še kaj napiši. Miran

Hvala, Gabriel! - Pravijo, da je tako, a ko doživljaš, se trga duša in telo. No, saj bo šlo! Hvala, Miran! - Katera realnost je prava? - tista, ki jo priznaš, ji daš veljavo in jo zmoreš živeti! Ko sem bila otrok, sem verjela, da kar doživljam čez dan so le sanje tiste mene, ki živi ponoči svoje življenje. In sem prostodušno sprejemala, da živim dve realnosti, a se vsakič zavedam le ene, tiste, v kateri trenutno živim. Z zavedanjem se pa stvari zakomplicirajo. Da se živeti več realnosti hkrati! Uf, ampak je težko! No, saj bo šlo! Pozdrav obema, Nika

Nika, morda je pa kar prav, da je tako kot je! Spomni se samo Prešerna in Primicove Julje! Prešeren je tako obupno hrepenel po njej ravno zato, ker je ni mogel imeti v resničnem življenju. Zaradi njegove neizpolnjene ljubezni je nastalo toliko čudovitih pesmi. Kdo ve, kaj bi se zgodilo z njegovo ljubeznijo, če bi ga Julija uslišala?! Slovenski narod bi bil prikrajšan za kar nekaj pesniških biserov! Kajti ljubezen je tako nepredvidljiva! Ker - ko končno dobiš tisto, česar si že vseskozi želiš, se to čez noč spremeni. Julija bi se morda izkazala za eno zoprno, naporno in prepirljivo ženšče (kar je verjetno v resnici tudi bila) in Prešerna bi kaj kmalu minila vsa ljubezen in hrepenenje. A morda bi se potem posvetil kakšni drugi lepotici, drugi "neuslišani" ljubezni! Tako gre pač ta zadeva s pesniki! In s pesnicami tudi - da ne bo kakšne zamere med pesniki! Živi svoje sanje v realnosti in svojo realnost v sanjah! Saj končno je najbolj pomembno le tisto, kar čutiš in kar imaš za resnično. Vse ostalo so samo iluzije in blef! Pa previdnost pri izražanju želja, kajti lahko se ti uresničijo! Aimee

Pozdravljena Nika. Ja, včasih je težko biti v materialni realnosti, ki ima svoje omejitve. Obstaja v resnici ena sama večna realnost in to je Ljubezen, vse ostalo je kot neke bežne sanje, megla, iluzija naših čutov v katerih moramo dokončati naše šolanje na Zemlji. Ko enkrat zavestno zaznavaš, da je svetloba edinstvena povezava naše duše z Bogom, večna zveza človeškega otroka z božanskim duhom, se potem zgodi, da se se v srcu odpre resnično življenje kot večna pomlad. Ta dih ljubezni je "poljub življenja" duhovnega kralja - univerzalnega Kristusa, ki nam dopusti prebuditev duše. Tako se počasi in postopoma vse muke, stiske, tema in zapuščenost, vsi trni v gosti živi meji okrog propadlega gradu našega sebstva umaknejo, razpustijo in preidejo v svetlobi duhovnega sonca. Prav nič se ne more zoperstaviti njegovi svetlobi. In spoznati moramo, da so strah, dvom in smrt v duhovnem svetem univerzumu nebistveni. Ja, "saj bo", kot to poveš. lep pozdrav in vse dobro, Miran.

Aimee in Miran, ko večkrat sem prebrala, kar sta napisala, v srcu sem spoznala DAR božji, ki je obogatil veličino življenja mojega. Hvala! Lep pozdrav obema, Nika