Sestop II.

Nazadnje je ostal le kamnit prag. Zlizan in razpokan. Vse drugo je prepredel bršljan in slak. V prah se je že zdavnaj sesul strop obokan. Zdaj boš moral oditi. Kaj ne vidiš, kako prazen je obraz usahle struge, kako beži senca umrlega sluge v prvi korak noči. Tako čuden si. Prekrit s pajčevino mehkih senc se predajaš v globino do zadnjih zvezd. Zdaj boš samo še romar, oprt z malho kamnov sredi kamnitih cest... Branko Zupanc