Padajoči veter

I. Skozi bele krošnje je padal šum božajočih dlani. Jesenske strune zvenijo v odpadlih listih. Nič več se ne jasni. Za dolgo, dolgo je padel mrak. Ognjeni sij več ne plapola. Nič več ne bo kradel veter nakopičenim oblakom poti na jug, čez goli breg. Zdaj, v polmraku bo iskal tam preko le še sever, sence, sneg. II. V očeh starega goloba je skrita bolečina trudnih perutnic. Ko bo Velika noč že mimo, ga bo razjedal čas pod zarjavelim žlebom. V drget tišine se bo sklanjal le veter in motil oddaljen klic nad hišami v modrikast dim. Za njim skoraj več ne bo sledi. Z rjo obdan madež nekoga, ki je bil in cvet narcise. Odtrgan in na madežu v spomin. III. Skozi bele krošnje je padal veter. Kmalu bodo netopirji vzleteli iz duplin. Mračnjaki in iskalci senc so blizu, nizek bo prelet. Nekam v dolino odhaja zvonjenje. Oranžno morje raztaplja veter, oblaki so le še obris, razpadel skelet. Zadnji sivi golobi v jati, nad strehami šum. Prah se je sesedel, utrujen od vetra, raznašan naokoli. Netopirji, odhod zvonarja in mir pod topoli... Branko Zupanc