Ko angel pade...

Ko draga odhaja, ko za vedno gre, ti nihče nič ne pove.., ne tihi rečni valovi, ne veter, ne sonce, ne v duši nemi grobovi, ne oblačno nebo, samo v srcu veš, da nazaj je ne bo... Kot ranjeni angel padeš, zadnje moči porabiš, trenutke sreče zdaj kradeš, da ne pozabiš.., njen glas, nasmeh, barvo njenih oči, z njo prvi greh, te boli in daleč se zdi... Angel padli vstani, ne podlegaj rani, pusti vetru, da jo boža bežno, razširi krilo mehko belosnežno, da sončni žarek ga poljubi nežno, pa med planjave zvezdne zdaj poleti, med planjave, kjer si bival često, srca nihče ti tam ne more vzeti, naj ti duša sveti tja čez Mlečno cesto...