S krilom angela

Na peklenskem vrancu, z vitezom tišine, prikazen gor na strmem klancu, z obrazom v siju mesečine, opazuje iz višine... Pošastno črno krilo zdaj razpira, hropeče nemo v noči, ko srce umira... Bela pena, krvaveče prana, iz nozdrvi priteče... Na prsih sveža rana vranca k tlom povleče... Neslišno padeta v tandemu, vitez in tišina, kot v rekviemu se dotakne ju sivina... Na obzorju senca v žarenje se preliva, plašč pošasti zubelj plameneč prekriva... Žarek jutra briše nočno bojno polje, mi Tvoj obraz nariše mimo svoje volje, tiho spiš ob meni, dan počasi se zasvita, tako lepo mi je ob Tebi, sva s krilom angela pokrita ...