Drugačna kri
Okoli so, in vmes, pogrešani v glavo, pijani sebe, sebe, brez družbe, požrešni krvi, krvi drugačnih. In strah je, zaobjema mehke velikane ter male trdobučnike, ne vpraša nič le žile oži,…
Objave avtorja.
Okoli so, in vmes, pogrešani v glavo, pijani sebe, sebe, brez družbe, požrešni krvi, krvi drugačnih. In strah je, zaobjema mehke velikane ter male trdobučnike, ne vpraša nič le žile oži,…
Cesta mi leti v obraz, razdalja ni vprašanje, praznina, mala celica, topla, edina v trenutku. Na vetrobranu le odsev, utrujene, hiteče sanje o denarju, prazne marnje. Utrujene, zadete…
Nož neba, večer po luni, hlad in stiska, razdalja kot olajšanje. Ne vidim, ni teme le noč, ne slišim, prazno, zvokov ni le glasba.
Svetlikal se je sneg, hladna mesečina je vabila, nisi me pogrešala v objemu, njemu in še njemu, nisi se zbudila. Noč bila je dolga kača, nisem gledal skozi zid ni šlo, nisem videl z očmi,…
Preostane nam le boj, bratje, sestre, kamne v roke, zasuli bomo gnoj, ki ob prihodnost spravlja nam otroke. Odložimo še zadnjič strah, debele palice vzemite, stolkli, poteptali bomo v prah,…
V vsej praznini ni prostora, da dvignil bi, glej moja gora, brez višine sem le spaka, zraven bele, tvoja vranja dlaka. Zeleni sneg lebdi, ne pada, nisem zmagal, nisi me imela rada,…
Drugačen veter bo čez svet zapihal, topel, izmišljen, svež, duše bo ljudem zanihal. Zanihal nekam gor, nekam vstran od središča v čustva neznana, daleč od srca in izhodišča.
Gore postavljajo, da ti na njih zidajo cerkve v tvoji hiši darujejo, žgejo svojo in tujo kri, pred tvojimi očmi otroke, starce trgajo ženskam silo, prsi režejo pred teboj, vsak dan.
Kdo dal praznini je ime, ko jo je gledal, kako vedel je, da sme, kdo mu zanjo je povedal. Poslušal je in čutil, predvajal si spomine v sanjah je zaslutil, da vse kar je, to mine.
V sopari prevara čepi, gobasto molči in upa na nevidnost. Davno odmeva vibrira v nesmislu, struna zarjavela in kriči: prevara! Sopara vsrka grdobije vse, spomine posladka, cenzura rujna.
Strah, strah vsako minuto isti strah kot nič pod kuto nesmisel prekleti zmeraj kriči pozimi poleti enako žari napihuje se znanec se laže policaj vrni se Bedanec pridi spet nazaj
Prevara, vsakdanja, pogreta obara, počeni lonci, patetični konci. Rešilne zanke, rušilne znanke, robustne zanamke, redke znamke.
Obrazi begajoči, znano neznani, zastrti v mreže, pletenine tretja nitka, veseli, ponosni, ker se nihče ne reže. Migajo telesa slavna, znana ogledalom, premikajo svoje dušice levo in nazaj,…
Ti si ena jaz sem nič ti si lepa ena proti nič ti si želiš jaz pa nič v tebi je borba v meni ni nič v tebi sta dve ena za nič zelo si mehka na meni pa nič ti boš dedovala baboval bom nič ti…
Trenutek, ki prikrade tiste oranžne zvončke. Zvončkljali so k lepoti, občutku bogastva.
Mnogo prhutanja, lebdenja vznak, brizganja kovine in spakujoča šepetanja. Kurja koža večne energije, diha v čakre, zbadajoč brez noža.
Od tu v daljavo, moja senca in jaz v končno širjavo, brez tebe, nič Vas Vas nič ne vidim, zaprte so oči, kar gledam izpridim, mi je vseeno se zdi z mezincem trgam verige, pred sabo pometam…
Kar se zdi mi malo, ponavadi je preveč, da vsaj nekaj bi ostalo, odtrgam mravljico. Tistega soparno napačnega dne, bila je prašna, previsoka trava, se je v misli vtihotapila, odvzeta,…