Cesta mi leti v obraz, razdalja ni vprašanje, praznina, mala celica, topla, edina v trenutku. Na vetrobranu le odsev, utrujene, hiteče sanje o denarju, prazne marnje. Utrujene, zadete scene, dol s ceste, izven poti, tam življenje se godi. Črni nič, bele črte, kot hudič se mešajo v daljavo, tam daleč je konec, začetek poti.
#Poezija
Pot domov
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Dovolj je, dovolj
