Nož neba, večer po luni, hlad in stiska, razdalja kot olajšanje. Ne vidim, ni teme le noč, ne slišim, prazno, zvokov ni le glasba. Korak notri v prestrašeno juho med panične cmoke, obžalovanja mastna in luknje v spominu. Za sedmimi gorami nedorečenega, kljub morju povedanega, drobno sonce ždi za vsak slučaj. Globoko zunaj pozabljen vtis, svetla zima, okus po kavi, vonj po doma.
#Poezija
Kraljestvo sebe
