Zimski dopust potrebuje

Klical jo je in ji govoril, naj zmanjša razdalje, naj odtrga verige svoje ujetosti. Hodil je za njo in pobiral volhke drobtinice njenih želja. Njej so se šibila kolena od dela, in čas se jo je dotikal. Tako dvoumno je razumela sebe, da ni zmogla uresničiti svojih želja in upanja, in ni jih mogla uničiti. Vse je bilo združeno in hkrati ločeno. Dopust potrebuje. On ji nešteto krat to pove. Vse sanjarjenje je zaživelo v njej in zjutraj, ko je odhajala na delo, je hkrati izginjalo. Njena usta so obmolknila, spregovoril je veter s sunki in jo vračal na staro mesto. Kamor gre, stopi noga v brozgo vsakdana in ona zagleda stopinje vselej obrnjene nazaj. Z zobmi opeke je privezana na službo, dom in dolžnosti. Na primež in protiutež. Vse noči sanja o zimskih žametnih metuljih in arabeskah. Vrata so se naučila kričati nanjo naj vendarle odide, naj gre, kamor jo nosijo noge in srce. Raztegnjena čez površino Kanina se je sončila na belini ravnokar zapadlega snega. On jo je obdaril s sončnim pogledom gore.