Zima

Sneg tiho neslišno pada, sama ob oknu sloni. Tiho, žalostno joče, solza snežinke topi. Mraz je. Hladen veter je zavel. V srcu žalost, bolečina, nasmeh z obraza je odšel. Tresk vrat. Nič več, le to... Stopinje v snegu in izgubljena sled za njo. Kam? Zakaj? Se še vrnila bo? Sneg tiho, neslišno pada, nje ob oknu ni. Nihče več ne joče , na oknu ledena roža zacveti. Hlad zavel je in praznina lepote zimske je noči vzela, skrila, zakopala. KAM? Rad vedel bi. A sneg še pada, gazi ni več. Morda si dušo je rešila, ko odšla je preč.