Vodnjak življenja

(Vnuku Janu in vnukinji Antoniji) Potem, ko so zvezde zacvetele, sem videla življenje v središču vodnjaka. Tedaj sta mi kanili v dlani dve kapljici jantarja, dva majhna mokra, topla in svetla delca, dva žarka luči sta naselila prosojnost sveta. Pomislila sem na okruška zvezd ali na lističa njihovega cvetenja. Potem, ko sem razmišljala in tipala kaj pomenita stvarci na mojih dlaneh, sem spoznala, da sta se mi na kožo ulegli dve zrnci semen in da se je vanje vpletel ljubezenski dih. Zaznala sem, da v njih utripa in dehti življenje in da imata semeni svojo dušo še pripeto na jambor ladje, ki pluje po soncu. Bili sta dve majhni koreninici med plenicami, ena prej na modrem vzglavniku, druga pozneje na rožnatem puhu. Na svojih dlaneh sem zagledala dve mali bitji in napis: darili iz ljubezni. Imela sta kožo mehko kot sanje, v očeh medeni jezerci in v njih sta plavali duši. Iz devetega nadstropja neba se je po stopnicah spuščala njuna mati in v tistem trenutku sem zagledala dva sadeža s tistih zvezd, ki so v s svojimi cvetovi bile uprte v središče vodnjaka življenja. Sadeža sem položila v svoje srce kot dva sladka stržena življenja. Sončevo oko, ki opazuješ svet, koliko hrane je v mojih vnukih za tvoje oči in tvoje gibanje, ki ju izklesuje v človeka!