Majhne želje

Koliko krivic lahko naredijo ljudje, ki ne vedo za moja skrita čustva. Ne vedo za majhne želje. Tako majcene so, da jih s prostim očesom ne vidijo. So brezglasne. Iz njih valovijo nemi spomini. Pokrite so s suhim listjem, ki ga veter nanaša z bližnjega 'Brdca'. Na mokre luskine kože ga je prilepil in ustvaril humus, iz katerega poganjajo kali in trnjeve rože. Po barvi, odtisih in vonjavah zelenja jih ločim. Te rastlinice me dihajo, se pogovarjajo z menoj in častijo zemljo. Koliko tišine in prostora je v njih, koliko čistih preprostih spominov, koliko travnatega semenja, rož in sadnih dreves obudijo. Vsa dnevna svetloba otroških let je nakopičena v njih. Vse je pomešano: svetloba in ljubezen, zlo in tema – ena sama dolga vena, ki odnaša kri in se vije v daljavi. Koliko nerojenih občutij se nahaja v bolečini te zemlje, ko ji drsim iz spomina. Bolečina je znotraj, zato jo tisti, ki bi jo morali videti, prezrejo. Kako preživeli pojem je prijazno povabilo na gostijo enega samega drobnega sadeža, ki ga ta božja prst rojeva, s spominom na moje otroštvo. Prebivam v sebi, v zelenem potovalnem plašču odeta, nemirna kot je ta vetrovna dolina. Vipava me je naučila plavati, da nisem utonila.