V majhnem zaselku Kozjapara sem bila na podstrešju stare domačije, ki služi za shranjevanje orodja. Vse je zapuščeno. Tišina. Pajčevina in prah. Stopnice škripajo, zidovje odpada, streha pušča, tramovi gnijejo, pod trohni. To je svet, ki ne obstaja več. Zdavnaj je tu izumrlo življenje. Prednikov, ki so se tu rodili, že zdavnaj ni več med živimi. Vame so se zagrebla imena prednikov, ki so jih na tramove zapisovali otroci prejšnjega rodu. Tu prezimuje čas, tu prezimuje star spomin. Nobena senca se več ne premakne. Jate duhov orjejo po prahu in oživijo ob bledem luninem ščipu, ki posije skozi lino v orumenelo knjigo ter suhljato in osivelo podobo ženice, ki ni bila nikoli rojena za to, da bi odložili njeno sliko v album. Vse hoče svoj mir. V domišljiji odprem skrinjo in tam zagledam belo babičino poročeno oblačilo, ki so ga preperele ličinke časa. Pokojna mati mi je pripovedovala, da je babica v to hišo pripeljala z vozom svojo doto: osemindvajset svilenih oblek, številne s čipkami okrašene predpasnike in vezene rjuhe. H hiši je babica s Planine prignala več glav vprežne živine. Na vozu je sijal rumeno zapečen pšenični kolač v znak blagostanja. Mogoče se je prav tu, na tem mestu babica skrivno ljubila z dedom in zaznamovala ta hip v nikoli dovršeno prihodnost. Prostor je bil teman, a v njem je zasvetila luč davnega spomina, ki mi ga je pričaral zob časa. Leta ne prizanašajo staremu poslopju, ki se pogreza in seseda vase. Razbita kolena in raztrgano krilo me spominajajo na otroške leta, ko sem se tod potikala in nosila vrečo koruze na glavi v Stoparjev mlin. Koliko svetlobnih dni so premlela vodna mlinska kolesa in kako se je vse spremenilo. Potok Vrnivec se oddaljuje in nosi stare spomine s seboj.
#Poezija
Podstrešje
Skupnost Pozitivk
Komentarji
1Zgodba o podstrešju je resnična zgodba, ki pove kako je življenje dolgo in kratko obenem in hkrati veliko in majhno, slabo ali dobro, revno ali bogato. Vse obenem.
Ko ugasne dnevna svetloba, začne svetiti svetloba odznotraj in nato zasveti SVETLOBA. Ko umrejo tisti, ki smo jih poznali, se nam posveti v duši več luči in to pomeni LUČ. Mrtve je smrt ločila od nas, a mrtvi ŽIVIJO v nas. Podstrešje nas lahko spominja nanje, zlasti pa nam daje zavest, da obstaja nekje nek pravzrok, da smo tu. Mrtve smo pokopali, nismo pa omrtvičili njihovega življenja v nas. Oni se mudijo v našem truplu. Spomin na mrtve sega zunaj njihovega časa v naš čas. Njihovo življenje štrli v naše telo, čeprav sta si geometrijsko v tem trenutku neskladna, vendar to še ne pomeni, da so zapustili ta svet. Ko umirajo mi sledimo svojemu instinktu njihovega življenja v sebi. Nanje gledamo kot na vzrok našega življenja.
Zaselek Kozjapara s sedmimi hišami vedno vzbudi v meni posebno razmišljanje, ki me preseže. V tem zaselku je bil rojen in doma tudi tržaški pisatelj Kravos. Njegovi sorodniki so kupili staro Breščakovo poslopje. Iz tega zaselka izhaja Terezija, mati od gledališke igralke Eme Starčeve in znanega tenorista Vlada Starca, njen brat Anton oče od pisateljice Ive, slikarke in pesnice Tee, pesnice Antonije in pesnika in publicista Stanaka Breščaka.
V tem zasleku je nekdaj mlel Stoparjev mlin, vendar ko je granata razstrelila njihovo 6-letno hčerko po drugi vojni, je mlin zamrl.
Iz zasleka Kozjapara izhaja tudi vaški posebnež Viktor Fakuč, ki se je vrnil brez vsega iz daljne Amerike in če je hotel preživeti je dninaril pri kmetih in nato se mu je zmešalo in je umrl. V žepu reklca je imel zašite razglednice in spomine iz tujih krajev, da ne bi ob vrnitvi nanje pozabil. Ljudje so mislili, da ima v žepu zašit denar, ki ga je shranil na varno k nedrom za pogrebne stroške. Umrl je brez vsega in pokopali so ga na občinske stroške.
Iz tega zasleka je tudi Gusta Zgonikova, o kateri piše pisateljica Iva Breščakova v noveli: "Rada bi srečala", vendar Guste, prijateljice iz otroštva ni nikoli več videla, ker je umrla v daljnji Ameriki. Njen brat pa se je bolan in zgaran vrnil in je po povratku v domovino umrl za astmo, ki si jo je nabral verjetno z delom v rudnikih.
Koliko človeških usod bi lahko opisali v tem tako malem kraju, na robu sveta. Solkanski župnik Vinko Paljk mi je glede Kozjapare in male kapelice na križišču pred kratkim na mojo pesem Kozjapara zapisal, da je Bog povzdignil malo v veliko. Kozjapara je mali zaselek, ki s svojimi zgodbami uči o velikih stvareh. Eni Kozjaparo opazujejo, drugi pa se je učimo razumeti.
Lep pozdrav
Tatjana
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Molitev
