Zadnja ura

Prideš in greš, si in te ni, kot cvet se rodiš, kot cvet se zapreš, oveneš, umreš. Veselje iz bolečine, radost odrekanja, za lastno kri, ki te izda in zataji. Tiho mreš, skoraj sam, od doma daleč, med tujimi ljudmi, nikogar ni, ki vedel bi, kam zadnje misli ti hitijo. Duša se sprašuje, zakaj že zdaj, nočem še oditi, pustite me nazaj. Nazaj, tja kjer boli, kaj drugega jaz ne poznam, le enkrat, prosim, naj še vidim, naj enkrat vse še preživim. Sence gredo čez oči, koprena smrti srce stiska, dih duši, končano je kesanje zadnje, poslednja iskrica ugaša, duša prhne, odleti.