Slovo

Sredi julijskega dneva, sredi ljubljenih planin, zrl si lepote rodne, strt od srčnih bolečin. Usoda se je poigrala, raztrgala je vse vezi, žalost v srca naselila, ker med nami te več ni. Narava v polju se prebuja, delo kliče tvojih rok, na jasi vzcvetel je žafran, ti pa spiš svoj smrtni sanj. Poln cvetlic je breg tvoj belih, zimzelen krasi ti pot, poln spominov otopelih si zapustil, šel od tod. Svetla solza so spomini mi na vse, ki v grobu spe, duša moja v bolečini upa še na svidenje Te besede naj veljajo otrokom mojim v spomin, ljubezen v srcu naj domuje, ne iščite drugje dobrin.