Punčka iz cunj

Potujem skozi oblačen dan. Jutro je pustilo sled nočnih kapelj. Mokrih ograj se ne dotikam. Korak je počasen, prepustil sem se željam. Ob poti leži igrača iz cunj, mokra. Nekdo se jo je naveličal. Le sonce jo še boža, megla, opoldanska ploha in pes, ki preden dvigne taco, jo bežno še povoha. Prislonim punčko iz cunj ob večji kamen. Polnočni dež je spral oči, kitki je obgrizlo drobno ščene. Ostala so le usta. Punčka iz cunj. Še vedno se smeji. Branko Zupanc