Žalostinka nad porušenim mestom

Še včeraj, ti si mi cvetelo, mesto lepo, mesto belo. Danes kup si ruševin, od vseh je sanj, le črn dim. Se je Zemlja zazibala, v nemem kriku zakričala: Kaj mi delate, ljudje, zdaj dovolj mi vsega je! Ali vam mar nisem dala, kar sem mogla, kar sem znala?! Vi pa ste samo jemali, moje žile zapacali. Voda,moja srčna kri, zdaj kot greznica se zdi. In drevesa,pljuča moja, ste mi skoraj izpraskali, jih iz mene izruvali. Saj za vas sem jih rodila, da vam zrak bi bogatila. O, ko bi le to vi znali, da bi po pameti ravnali, z vsem kar dajemo vam sonce, jaz in pa nebo, da bi vam bilo lepo. Se je Zemlja umirila, v tiho žalost potihnila. Ona in pa vsi ljudje, ki zdaj v njej, za večno spe....